Uspešnost bank v Sloveniji glede na sestavo uprav, lastniško strukturo in način nagrajevanja (2)

Namen članka je raziskati, ugotavljati in primerjati uspešnost bank v Sloveniji glede na sestavo uprav, lastniško strukturo in način nagrajevanja. Uspešnost bank smo presojali s pomočjo kazalnikov donosnosti in kazalnikov tveganja. S to analizo želimo preveriti, kakšen je bil vpliv finančne krize na poslovanje bank, ki so delovale v Sloveniji v obdobju 2009–2014, in preveriti njihove odzive na spremenjene pogoje poslovanja. Predvsem so nas zanimale naslednje hipoteze s katerimi smo ocenjevali uspešnost bank v tem obdobju: H.1 Banke, ki so imele v svoji upravi tudi tuje menedžerje, so bile praviloma uspešnejše. Utemeljitev: Omejenost lokalnih resursov v povezavi s pomanjkanjem znanja lahko bistveno pripomore k uspešnosti banke. Sploh ob predpostavki, da večina slovenskih menedžerjev, ki zaseda vodilna delovna mesta v bankah, ni nikoli delovala izven Slovenije in nima direktno prenosljivih izkušenj z delovanjem v kriznih razmerah. H.2 Banke s tujim lastništvom so bile učinkovitejše od bank z domačim lastništvom. Utemeljitev: Banke, ki so del večjih mednarodnih skupin in delujejo na številčnejših trgih, so po navadi uspešnejše. Razlogi za to so v načinih korporativnega upravljanja, boljših kontrolnih mehanizmih in izkušnjah iz drugih trgov, ki jih lahko primerjajo med delovanjem v večjem številu držav. H.3 Banke s tujim lastništvom v Sloveniji so bolje nagrajevale člane uprav od bank v slovenskem lastništvu. Utemeljitev: Številne raziskave na področju bančništva potrjujejo pravilo, da je pravilen način nagrajevanja bančnega menedžmenta v pozitivni korelaciji z njihovo uspešnostjo na trgu. Omejevanje prejemkov uprav z administrativnimi zakoni pa po navadi prinese negativno selekcijo in suboptimalno alokacijo resursov.